Danes se za naše prvošolčke odpirajo vrata osnovnih šol. Ob tej priložnosti smo se z našimi stanovalci pogovarjali o tem, kako je bilo nekoč v šoli – kaj so imeli za malico, katere predmete so imeli najraje, kakšen je bil odnos učiteljev do učencev, kaj so počeli med odmori….
Naši starejši so prvošolčkom zaželeli, naj bodo pridni, naj pazijo na promet na poti v šolo in domov, naj delajo naloge in se sproti učijo, saj imajo danes za to dovolj časa. Povedali so, da imajo otroci danes pravzaprav »nebesa«. Lepo so oblečeni, ni jim treba hoditi po blatnih poteh in brez ustrezne obutve, za njihovo prehrano je poskrbljeno. Včasih pa ni bilo tako. V šolo so prihajali tudi v strganih oblačilih, nekateri pa so se bali pojesti svoj kos kruha, saj so vedeli, da nekateri otroci tudi tega niso imeli.
Naloge so delali zvečer, ko je bilo delo na kmetiji končano. Otrokom je bilo samoumevno, da doma pomagajo in sodelujejo pri gospodinjskih in kmečkih opravilih. Posebej nelagodno jim je bilo, ko so jih učitelji spraševali v nemščini, sami pa so odgovarjali v slovenščini. Starši otrok niso vozili v šolo – pot so morali prehoditi sami ne glede na vreme in oddaljenost od šole. Nekateri so imeli usnjene torbe, ki so jih nosili v eni roki, saj so bile lahke.
Dolga pot v šolo in zimske dogodivščine
G. Stanislav nam je zaupal, da je skupaj s sovrstniki vsak dan pešačil v šolo iz Češnjic do Tuhinja. Včasih je pot v eno smer trajala tudi dve uri. Po poti so se pomenkovali, si izmenjevali malice, včasih pa so se tudi stepli.
Posebej lepo mu je bilo, ko so po pouku nekajkrat lovili ribe v bližnjem potoku in tako prišli domov nekoliko kasneje. Pozimi so se metali v sneg, ki ga je bilo tudi po meter. Zasneženih poti včasih niso mogli takoj očistiti, saj je bilo treba najprej nakrmiti konje, nato pa vpreči dva ali tri pare konj, ki so zorali pot, da je bila sploh prehodna.
Za malico so si prinašali kruh, jabolko, včasih sir, izjemoma pa tudi košček klobase.
Učiteljica je neubogljive fante klofutala in vlekla za lase. Med odmori so se na velikem šolskem vrtu igrali odbojko, nogomet in druge igre.
Šola tudi ob sobotah
Ga. Francka se spominja, da so v šolo vedno hodili peš, ne glede na dež, sneg in druge vremenske razmere. Včasih je bil pouk tudi ob sobotah – sprva samo v popoldanskem času, pozneje pa v izmenah.
Nagajive učence so učitelji zadržali po pouku in jim dali dodatne naloge. Od šolskih aktivnosti ji je bil najbolj všeč pevski zbor.
Majhne klopi in pisanje s svinčnikom
Ga. Marta je hodila v šolo skupaj s šest let starejšo sestro. Za pot od Glinc do osnovne šole v Šentvidu sta potrebovali kar 45 minut. Spomnila se je predvsem majhnih klopi, v katerih sta skupaj sedela po dva učenca.
Povedala je, da so v prvem razredu pisali v zvezke izključno s svinčnikom, s črnilom pa šele pozneje. V šoli se je naučila tudi ročnih del in kuhanja, najraje pa je imela telovadbo.
S seboj je običajno nosila kos kruha, nekateri pa še tega niso imeli. Učiteljev so se učenci bali, saj so bili zelo strogi.
Kako so dišale lesene peresnice
Ga. Julči je pripovedovala o lahkih torbah, v katerih je bilo le nekaj zvezkov in o lesenih peresnicah, ki so jih uporabljali nekoč. Še danes se spominja, kako lepo so dišale. V njih sta bila le svinčnik in radirka.
Ga. Ana se je spomnila še starejših časov, ko zvezkov še ni bilo. Pisali so s kredo po tablicah, ki pa so bile hitro popisane.
Iz podeželja v Ljubljano
G. Maksim, ki prihaja iz Tuhinjske doline, se najbolj spominja zaključnega izleta z avtobusom v Ljubljano. Tam se je čudil velikim stavbam, kakršnih na podeželju ni bilo.
Posebej všeč mu je bilo risanje, vsi pa so se morali učiti tudi ročnih del.
Spomini, ki ostanejo
Ga. Katarina je zrecitirala nekaj pesmic, ki se jih še vedno spominja iz šolskih dni. Pri lepopisu in slovenščini je imela odlične ocene, pri matematiki pa negativne. Prav matematike se je najbolj bala, saj ni znala reševati besedilnih nalog.
Imela je tako lepo pisavo, da so njene zapise objavili na stenčasu, šolskem stenskem časopisu. Zelo rada je pisala tudi v spominske knjige.
Čeprav so bili šolski dnevi naših dedkov in babic zelo drugačni od današnjih, so spomini ostali. Nekateri so povezani z veseljem in igro, drugi s strahom in težkim delom. Prav vsi pa pripovedujejo o času, ko so se otroci že zgodaj učili samostojnosti, pomagati doma in ceniti tisto, kar so imeli.